For Honor – pregled igre |

Za čast
je plod Jasona Vandenberga
, ki je deloval kot vodja projekta. Sama ideja o igri se je pojavila pred 15 leti, ko se je Jason prvič začel zanimati za nemško šolo mečevanja. To je zgodovinski slog bojevanja, ki ga je aktivno uporabljalo Sveto rimsko cesarstvo in je trajal do renesanse in zgodnjega modernega časa. Nekatera glavna načela šole so bila hitrost, malo sreče in taktično načrtovanje skoraj vsakega udarca. Poleg tega je bila kompleksnost teoretičnega dela pogosto zasenčena s pomenom prakse. To je bila prava umetnost in privrženci te šole so bili neke vrste umetniki, ki so svoja platna slikali s krvjo padlih sovražnikov. Jason, ki ga je vse to opogumilo, je menil, da bi bilo dobro prilagoditi zamah z mečem v resničnem življenju v obliko igre.

Zlobnejša sama. Ne straši le s svojo srednjeveško hokejsko masko, ampak tudi s svojo krvoločnostjo.

Jasonova obsedenost z ustvarjanjem igre o fintah z meči je rasla vedno več novih idej in podrobnosti, nato pa je stopila na sceno
Ubisoft
, odločil, da bi ta koncept lahko prinesel dober dobiček, in dal zeleno luč za razvoj igre. Kaj je nastalo iz tega, lahko vidite sami.

Čeprav
Za čast
Po vseh znakih gre za igro za več igralcev; ima tudi zgodbeno kampanjo, zasnovano tako za enojno igranje kot za živahno sodelovanje. Strukturno so pustolovščine Vikingov, samurajev in vitezov razdeljene na tri poglavja — eno za vsako od frakcij — med katerimi so pisci poskušali razkriti nekatere like in njihove motivacije, igralca seznaniti z glavnimi in stranskimi liki ter poskušal prikazati tudi razsežnosti zmešnjave, ki jo je začela ena močna in neodvisna dama.

Vizualno je igra videti precej dobro in na vseh platformah.

Od scenarija ne pričakujte razkritij. Zgodba je prepletena z belimi nitmi in je polna nesmiselnih in praznih dialogov, ki so pogosto potrebni samo zato, da še enkrat pokažejo hladnokrvnost tega ali onega lika ali pa preprosto razredčijo tišino v videoposnetkih iger. Tako skoraj na samem začetku igre Justiciar Cross, ki vodi obleganje trdnjave, poveljniku predlaga, naj preneha s prelivanjem krvi svojih ljudi in vse reši z dvobojem, kar pri njem povzroči skoraj histerijo in paniko. , ki ga niti ne misli skrivati. Malo kasneje bo antagonist igre, Apollyon, govoril o volkovih in ovcah, ki na svojem ogromnem meču nabodajo nemočne viteze.

Kljub temu je kampanja za enega igralca še vedno nepozabna po drznih lovih s konji, spektakularnih obleganjih več trdnjav z orjaškimi ovni in oblegovalnimi orožji ter celo igri označevanja z ogromnim slonom.

Škoda, da obleganja prehitro minejo.

Ko smo že pri Apollyonu. Glavna zlobnica ne trdi, da je najboljša, vendar se zelo dobro spopada s svojimi neposrednimi odgovornostmi. Zlahka zmore prestrašiti tudi svoje zaveznike in sovražnikom pokazati, da je zapletanje z njo dražje za njih same, njen neumni in na prvi pogled nesmiselni načrt zanetiti obsežno vojno vseh z vsemi pa se bliža koncu. igre ne bo videti tako neumno. No, mogoče samo malo.

Glavno sporočilo je, da je vojna slaba, a neizogibna. V naravi neumnih ljudi je, da se med seboj uničujejo in se kopajo v rekah krvi, in iz tega ni pobega.

Kampanja v
Za čast
namesto tega je potrebno igralca seznaniti z različnimi razredi iger, pokazati vse njihove prednosti in slabosti ter naučiti osnov igranja. To ji gre naravnost odlično. Naloge so sestavljene tako, da v celoti razkrijejo potencial vsakega junaka. Tukaj imate Nosilce, ki napadajo sovražne trdnjave kot del ogromne vojske in sekljajo sovražne generale v golaž; rešitelji, ki se tiho prikradejo za sovražnimi vrstami, da povzročijo sabotaže in razporejo trebuhe bradatim barbarom; ali Kensei, ki lovi sovražnike v bambusovih goščavah in kaznuje strahopetce. Na žalost razvijalci niso mogli ugotoviti, kako bi uporabili vseh ducat razpoložljivih junakov v kampanji, zaradi česar je več zanimivih zapletov ostalo brez dela.

Vikingi počnejo svoje običajne stvari — napade, umore in ropanje.

Kampanja prav tako uči igralca uporabljati okoljske elemente, kot so konice, ki štrlijo iz zidov, ki povzročajo nesreče, vreli gejzirji, strme pečine in še veliko več, ter pomena skupinskega dela. Škoda le, da vas umetna inteligenca vaših tovarišev včasih prisili, da igro zaprete v pekel in sami sebi zagrešite harakiri. Degeneriki zlahka pozabijo na cilje misije in nič jih ne stane, če se nenadoma ustavijo in začnejo šteti vrane, medtem ko te recimo šugoku s svojim kanabom predela v mleto meso. Ali pa se včasih vmešajo, ko njihova pomoč sploh ni potrebna. Najbolj pa radi pokončajo sovražnike, s katerimi se prepirate nepošteno dolgo.

Toda, kot že rečeno, akcija v
Za čast
je le dolga vadbena naloga, namenjena utrjevanju igralca za neprizanesljiv način za več igralcev. Na samem začetku igre morate izbrati eno od treh frakcij in nato prispevati svoj velik prispevek k skupnemu dobremu cilju odvzemanja ozemelj drugim frakcijam. Omeniti velja, da izbira frakcije ne vpliva na razpoložljive junake. Torej, ko igrate kot vitezi, se lahko preprosto preizkusite v vlogi Nobushija ali bradatega barbara z lesenim ščitom. V igri so tri strani: Vikingi, samuraji in vitezi. Vsaka stran ponuja izbiro štirih junakov, od katerih je vsak edinstven na svoj način, čeprav ima nekatere značilnosti s svojimi kolegi iz drugih frakcij. Med njimi so pravi junaki, oblečeni v težke oklepe in z lahkoto prenesejo več udarcev v glavo z dvoročno sekiro, vendar se ne ponašajo z okretnostjo; obstajajo spretni, hitri in šibki morilci, ki se igrivo izmikajo sovražnikovim napadom, a hkrati povzročijo precejšnjo škodo; Obstajajo tudi bolj uravnoteženi razredi, ki zlahka igrajo obrambo in napad.

To še zdaleč ni največja bitka s sovražnimi silami.

Igra za več igralcev, v kateri bodo igralci preživeli levji delež časa, je razdeljena na pet načinov igre: “Territory Capture”, “Duel”, “Slaughter”, “Extermination” in “Skirmish”. Najenostavnejša sta »Dvoboj« (boj 1 na 1) in »Zakol« (4 na 4 mash), v katerih se morajo igralci le čim hitreje pobiti. Toda ti načini se lahko upravičeno štejejo za najbolj zanimive, saj se v njih igra v celoti razkrije. Aktivno morate uporabljati elemente okolja, spremljati stanje vzdržljivosti izbranega lika in se truditi, da se ne boste pritisnili v kot, načrtujte svoja dejanja nekaj korakov naprej.

«Territory Capture» se lahko šteje za enako zanimiv način, v katerem se igralci, pomešani z majhnimi dodatnimi vojaki, borijo za nadzor več točk na zemljevidu. Škoda je le, da lahko vsa zabava sodelovanja v surovi bitki hitro izgine zaradi natrpanega uporabniškega vmesnika. Na desetine vojakov, ki utripajo pred vašimi očmi, zelo otežujejo učinkovit boj z drugimi igralci, saj vam skoraj popolnoma zakrijejo pogled.

Preprosti vojaki delujejo kot topovska hrana, ki je niti ščiti ne morejo rešiti pred junaki.

Zmage igralcev vplivajo tudi na celoten zemljevid sveta in pomagajo izbrani frakciji pri osvajanju novih ozemelj. Spodbudo za igralce, da dajo vse od sebe, zagotavljajo številni pripomočki in elegantna oblačila, ki služijo kot nagrada za njihov izvedljiv prispevek k skupnemu cilju. Poleg nezaslišanih novih predmetov lahko igralci uporabijo pravi denar ali trde kovance za nakup različne opreme, ki vpliva na različne lastnosti izbranega junaka — hitrost in moč napada, vzdržljivost itd. Na srečo te stvari ne vplivajo veliko na igranje, saj je izid bitke še vedno odvisen od naravnosti igralčevih rok in so na voljo le v načinih 4v4.

Glavne pritožbe glede
Za čast
Sistem za izbiro nasprotnikov in tovarišev v načinu za več igralcev lahko štejemo za popolnoma pokvarjen. Igra nas je pogosto pomerila z ekipo psov, ki jih nadzoruje AI, z ekipo drugih igralcev, seveda s predvidljivimi rezultati. Ali pa, kar je še huje, igra nas je vrgla v ekipo nekoristnih rakov, popolnoma nepoznanih z igralno mehaniko, ki so se pogosteje kopali v vrelih gejzirjih in utapljali v močvirjih, kot pa kakor koli pomagali.