Video pregled — Medalja časti

Serija Medal of Honor je imela vedno težko usodo. Ko so izhajali novi deli, je imel vedno močnejše tekmece. Najprej Call of Duty s svojo doslej izjemno zabavo in obsegom, nato Brothers in Arms s svojo zgodbo in dialogi, odličnimi za strelce o drugi svetovni vojni. In po Modern Warfare noben Airborne s svojimi izjemno monotonimi nivoji ni mogel vzdržati serije. Ljudje so pozabili na »Medaljo za pogum«, a dobri fantje pri DICE so se odločili, da serijo popolnoma znova zaženejo. Brez fašistov, brez desantov na Omahi in brez skokov s padalom. Kaj naj rečem, uspelo jim je. Igranje novega MoH je veliko bolj zanimivo od neposrednega konkurenta Modern Warfare 2. Če želite podrobnosti, je vse, kar je napisano spodaj, za vas.

Glavna zanimivost nove Medalje časti je lokalna zgodba, ki ji je (neumnosti) zanimivo slediti. Tu seveda ni ničesar, kar bi se dotaknilo tvoje duše in iz tebe potočila skopa, moška solza. A v njej je nekaj, kar redko najdemo v drugih igrah tega žanra. Empatija do junakov.

Čeprav so naloge malo povezane med seboj, tudi če so videi očitno privijačeni za predstavo, so vse te pomanjkljivosti pokrite s situacijo, ki se dogaja znotraj enot. Vedno vemo, kaj delamo in zakaj. V mislih razumete, da bi, če bi bili na mestu glavnega junaka, storili enako. In skupaj z elegantno umetno inteligenco vaših partnerjev, ki z lahkoto opravijo nalogo, tudi če vas takrat ni, se počutite, da je to ekipa in ne tri lutke z letečo kamero. Seveda še vedno obstajajo naloge, kot je «Ostrostrelec sedi na stolpu, ubij ga», toda prvič, ne pojavljajo se tako pogosto, in drugič, zanimivo je najti tega istega ostrostrelca z infrardečo napravo, vgrajeno v daljnogled. vaše ostrostrelske puške. In takšne misije se razvijejo v pravi ostrostrelski dvoboj. Res je, zanimivo je, da je to samo za tiste, ki igrajo na najvišji težavnostni stopnji, saj vam na normalni stopnji pokažejo tarčo, poleg tega pa vse navdušenje nekam izgine, saj na povprečni težavnostni stopnji naš junak zdrži več direktni udarci v glavo.

Kot sem že rekel, je serija popolnoma prenovljena, kar pomeni, da bo nova kulisa. In ti isti okraski bodo postali mesto vojne in strahu «Afganistan». In tu je razvojna ekipa zadela žebljico na glavico. Med igranjem, na primer, Modern Warfare 2 na zaslonu sem videl samo eksplozije, umore in ujetje Burger-kinga s strani Rusov. Vsi so razumeli, da je nemogoče izmisliti kaj bolj absurdnega, in ti si kot popoln idiot tekal od ene restavracije do druge, hkrati pa ubijal Ruse, ki so komunicirali v nekem nerazumljivem jeziku. Tukaj je vse jasno in kar je najpomembneje, želite verjeti v to. Strinjam se, gledanje čete ameriških vojakov, ki se borijo in bežijo z bojišča, je veliko boljše od gledanja iste čete, ki brani restavracijo.

Kar zadeva same enote, bodo v igri tri (če ne štejemo pilota Apache). Prvi odred, TIER1, elitne posebne enote, dobro izurjena, dobro delujoča ekipa. V njem se bomo vživeli v kožo borca ​​pod psevdonimom “Rabbit”, hrbet pa nam bodo krili “Mama”, “Voodoo” in “Preacher”. Večino igre boste preživeli v koži «Zajca».

Druga ekipa «Volkovi». Sestavljen je iz dveh borcev. Deuce in Duse (isti bradati mož na naslovnici igre) V bistvu se bomo, ko igramo za to ekipo, plazili po trebuhu in tiho ubijali stražarje.

No, zadnja ekipa. marinci. V tem odredu se bomo borili le za nekaj misij, a to je celo dobro. Ker za razliko od prvih dveh moštev «Dante» ni zanimiv za igranje. Ne boste videli nobenih razlik od iste igre Call of Duty.

Kar zadeva igranje, tudi Medal of Honor (2020) ni razočaral. Ne, seveda morate razumeti, da obseg Modern Warfare2 ni tukaj, toda tam, kjer je MW2 vzel eksplozije in posebne učinke, nam «medalja» ponuja kup zanimivih situacij. Nato ujamemo zablodelo kroglo in naši partnerji nas odvlečejo na varno, po desetih minutah pa ustrelimo nazaj pred prihajajočimi talibani in sedaj imamo v naboju že samo deset nabojev in smo že pripravljeni na slovo od življenja, ko nebo preleti helikopter in nas evakuira. Ali situacija, ko nas vržejo iz letala in mi z zlomljenimi kostmi in enim nožem v roki tavamo po temnem zasneženem gozdu. Ko ubijemo sovražnika, mu seveda lahko vzamemo kalašnikovko, potem pa bo ducat talibanov pritekel streljati in imeli bomo težko delo. Zato se moraš plaziti in skrivati ​​v senci pred patruljami. In končno, moj najljubši. Prva misija, ko moramo pokončati vse sovražnike v temni stavbi. Naši sovražniki nas ne vidijo, tako kot mi ne vidimo njih. Mi lahko poveste, kaj se je zgodilo v desetinah drugih iger? Seveda, vendar je ena razlika…ni naprave za nočno opazovanje. Slepi smo kot naši sovražniki in vidimo le njihove temne silhuete. Samo intuicija in mrzel nož.

Tudi navadni strelski obračuni izgledajo super. In ne gre niti za idealno balistiko orožja, ki je tukaj ni. Vse je v sistemu pokrova. Ne, ne, ne, ne kot RS ali James Bond. Brez premikajočih se kamer, lepljenja na stene in ostalih bedarij. Če tečete in hkrati pritisnete gumb, ki je odgovoren za počep, bo borec jahal, oprostite, na svoji riti, v smeri, v katero želite. Izgleda zelo impresivno in ne morem razumeti, zakaj tako preprosta tehnika še nikoli ni bila uporabljena v strelcih. Predstavljajte si, na vas streljajo iz stoječe mitraljeze, iz zaklonišč so samo kamni, ki so mimogrede prestreljeni, če vstanete do svoje polne višine, ste truplo, zato morate kotalite se od enega zaklonišča do drugega, dokler ne pridete do označevalca tarče, da označite tarčo za letalstvo.

Kot sem že omenil, so zavetišča zdaj «malo» interaktivna. Seveda igri bistveno manjka uničljivost, ala Bad Company2, sploh si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi bila v njej. Ampak na žalost ga ni, ampak je le patetična škrbina v obliki zaklonišč, ki jih je mogoče prestreliti. Ne glede na to, ali je sovražnik za kamnom ali za betonsko ploščo, ga boste odpravili, če streljate dlje časa.

Ko smo že pri sovražnikih … lokalni talibani so tako neumni in šibki, da jih je celo škoda ubiti. Nenehno tečejo proti streljajočemu mitraljezu, ne ozirajo se na ameriškega vojaka, ki z nožem v rokah beži proti njim kot nor, poleg tega pa previdno izmikajo glave iz skrivališča, da jih rešimo trpljenja in dobimo. «dosežek» zase.

In seveda ne moremo mimo čudovitih epizod z vozili. V prvem je ATV, tu ni nič posebnega, nekaj podobnega ste že videli v Modern Warfare 2, v drugem pa so nam dovolili, da se usedemo v pilotsko kabino helikopterja Apache, seveda je škoda samo sedeti. Nadzirali ga bodo skripti, mi pa moramo samo pravočasno streljati na tarče, toda skupaj z osupljivimi pokrajinami, ki jih vidimo, in tako drugačnostjo od preostale igre je ta raven najboljša v celotni igri (opomba urednika : mnenje avtorja, če se ne strinjam, ni treba groziti z umorom in posilstvom).

Ker sem že omenil pokrajino, je verjetno vredno govoriti o grafični komponenti na splošno. Da, pokrajine so čudovite, lokacije so raznolike (kolikor se le da), animacija je čudovita, a zdi se, kot da na orožju sploh niso delali. Kot da bi bil izdolbljen iz enega samega kosa, je rekel nekdo in ima popolnoma prav. Ko sem prvič videl šibrenico, sem bil zgrožen, moja prva misel je bila «Zakaj je Dante prijel za palico?» No, kaj naj še rečem o grafiki? sploh ne vem. Dobra je, to je vse.

Tudi zvočni posnetek je odličen. Ne samo, da lahko med streljanjem slišite skupino Linkin Park, ki je za igro napisala ekskluzivno skladbo Catalyst, ampak tudi orožje je vrhunsko ozvočeno, vsaka «pištola» ima svoj zvok. In eksplozije, eksplozije so pač nekaj, sploh če si lastnik 5.1 avdio sistema in ne maraš svojih sosedov. Edina pomanjkljivost je lokalizacija. No, kot pomanjkljivost me ne moti, ker angleško znam kar dobro, ampak tisti, ki raje berejo podnapise, ne bodo videli niti polovice dialogov, saj streljanje na talibane in branje drobnih podnapisov hkrati. je druga naloga.

Kratek povzetek.

Nisem posebej govoril o večigralstvu, saj je kot kravje sedlo in vsi ga že dolgo cenijo, igrajo beta različico igre in ko je nekaj tednov pozneje izšla Medal of Honor (2020), Internetni prostori te igre bi bili prazni in ker Black Ops ne bo izšel relativno kmalu, lahko v njej preživite nekaj večerov.

No, singel se je izkazal za solidnih 8 točk.

Prvič objavljeno na mojem blogu —